LIPA

Znak Gibanja Zedinjena Slovenija sestavljata dve slovenski zgodovinski narodni znamenji. Lipov list in Knežji kamen. Obe znamenji imata za zgodovino Slovencev poseben pomen.

V duhovni simboliki Slovencev izstopa lipa kot mistično drevo življenja, drevo zdravja, sodno drevo, drevo zmage, drevo rodovitnosti in kot družabno ali plesno drevo.

Lipa je bila sveto slovensko drevo že davno pred krščanstvom, to svoje mesto pa je ohranila tudi med njim. S svojo mogočnostjo kaže od zemlje na nebo in s svojo starostjo spominja na čas, kar pomeni na večnost.

Pod marsikatero lipo so stali vodnjak, kamnita miza, ali pa sedeži za vaške starešine oziroma slovensko dvanajstijo. Lipa ima zato pomembno mesto v slovenski ljudski pesmi, pa tudi med slovenskimi miti in legendami. Pod lipo so se stoletja dolgo shajali tako vaški, kot gorski zbori ali veče. Od nekdaj je bila središče vaškega družabnega življenja. Pod njo se je pravica že v davnih predkrščanskih časih delila v imenu nadnaravnega, starobožjega.

Po prevzemu krščanstva so se stare navade prilagodile novi veri in se nekoliko spremenjene nadaljevale naprej. Pri razsojanju in odločanju o skupnih zadevah so slovenskemu županu pod lipo stali ob strani člani dvanajstije, ali vaški starešine, kot je določala prastara slovenska navada v virih imenovana tudi »consuetudo Sclavorum«, po naše – Slovenska navada.

Zbori in pravde pod lipo so bili sestavni del starega državnega prava slovenske Karantanije, ki ga tudi sami zgodovinski viri nazivajo »institutio Sclavenica« oziroma Slovenska pravda, danes slovensko pravo. Imeli so izrazit značaj slovenskega ljudskega prava. Še v srednjem veku ni bilo po slovenskih krajih nobene cerkve, nobenega gradu, vasi, trga in mesta brez lipe, kar povsem ustreza dejstvu, da je lipa Slovencem sveto drevo. Vseskozi je bila deležna visokega spoštovanja vseh narodnih slojev, ne le pri kmetstvu, temveč tudi pri plemstvu in meščanstvu.

Znameniti zbori – veče pod lipo so se med Slovenci najdlje ohranili v Beneški Sloveniji, ki je več stoletij sodila pod Beneško republiko. Kot poročajo zgodovinski viri je Beneška Slovenija imela svojo popolno samoupravo in je bila neke vrste državica v državi. Z odlokom beneškega Senata z dne 2. malega travna/aprila 1788 se naravnost imenuje Beneška Slovenija: »come una nazione diversa e separata dal Friuli si governava da se« — Slovenija si je, kot različna in od Furlanije ločena nacija, namreč vladala sama.

Lipa je obenem tudi simbolično drevo ljudskega veselja. Vrhunec družabnosti predstavlja ples pod lipo. Ob veselem razpoloženju vaške srenje je lipa torej tudi veljala za plesno drevo. Nekoč je imel ples pod lipo celo obredni značaj. Najlepše je ohranjen starodavni običaj na Koroškem, kjer ga imenujejo “rej pod lipo” ali tudi “visoki rej”. To je izredno stara oblika plesa, ki je nekoč pravzaprav pomenil obred uvajanja mladih v družbo odraslih. K reju pod lipo sodi še en stari slovenski običaj, “štehvanje”.

Lipovi listi v srednjeveških grbih simbolizirajo božji značaj oblasti. Posebej značilni so lipovi listi v dragotinah grbov velikašev in rodbin s področja starodavne Slovenije in njenega dela – Karantanije. Slovenski klobuk z lipovimi listi visečimi od krajcev je prisoten na pečatu Henrika Goriško-tirolskega (1303), sina koroškega vojvoda, klobuk okrašen z lipovimi listi pa ima v dragotini svojega grba tudi maršal Koroške leta 1317. Perjanica z lipovimi listi se prav tako nahaja v dragotini grba štajerskega maršala Hartnida iz leta 1278. Od leta 1363 so v grbu vojvodine Koroške bizonovi rogovi ter lipovi listi na palicah, ki izhajajo vodoravno iz rogov. Na desni strani so lipovi listi črni, na levi pa so rdeči.

Lipovi listi so predstavljali kasneje, v 19. in v 20. stoletju, tipično znamenje slovenstva in so jih uporabljala razna slovenska društva in politične organizacije. V obdobju Socialistične Republike Slovenije, so bili lipovi listi sestavni del grba SRS. V osemdesetih letih prejšnjega stoletja je bil lipov list osrednje znamenje prebuditvene akcije “Slovenija moja dežela” in slovenske pomladi nasploh ter je tako najtesneje povezan s slovensko osamosvojitvijo in vzpostavitvijo neodvisne države Slovenije.

Več o lipi lahko preberete na Lipa in  na Hervardi.

KNEŽJI KAMEN

Knežji kamen kot znamenje predstavlja starodavno slovensko istovetnost, predvsem pa državnost in hkrati z njo tudi samobitnost ter izvorno politično kulturo Slovensko ljudovlado. Obenem predstavlja simbolično središče slovenskega ljudovladnega obreda, ki je brez primere v svetovnem merilu. Gre za znamenje pogodbene in izvršne oblasti ljudstva kot vladarja in v tem oziru nima primerjave z običajnimi prestoli pri drugih narodih. Na podlagi slovenskega ustoličevanja karantanskih vojvodov in knezov se je utrdila in razvila pogodbena teorija o prenosu pravice vladanja iz ljudstva na vladarja, čigar dejanja so posledično zmeraj odgovorna ljudstvu, ki ga je postavilo na ta položaj. To isto ljudstvo ima vselej pravico, da izvoljenega vladarja odstavi in zamenja, v kolikor njegova dejanja niso v skladu z voljo in interesi tega ljudstva. V primeru, da se izvoljeni vladar temu upira in je v ta namen celo pripravljen uporabiti silo, ima ljudstvo vselej na voljo naravno in neodtujljivo pravico do kramole – upora, s katerim lahko samodržca (tirana) odstrani z njegovega položaja. Ta družbeno-politični sistem se je imenoval Slovenska ljudovlada. Tudi na podlagi poznavanja karantanskega Ustoličevanja in osnov Slovenske ljudovlade je nastala ameriška ustava, ki jo ima ves svet za izredno napredno glede na čas njenega nastanka. Slovenci pa smo že najmanj tisoč let pred njo ne samo poznali teorijo o prenosu oblasti z ljudstva na vladarja, temveč smo jo dosledno tudi izvajali. Očitno pa je bila za tiste čase preveč napredna in smo tudi zaradi tega bili izpostavljeni hudim pritiskom bistveno manj družbeno razvitih, vendar pa vojaško agresivnejših ljudstev, ki so nam uspeli uničiti naš družbeni sistem in vsiliti fevdalizem.

Ustoličevanje karantanskih vladarjev in kasnejših koroških vojvodov na Knežjem kamnu prvotno izhaja še iz predkrščanskega časa, čeprav nam o tem viri ne poročajo. Najbrž je  Ustoličevanje takrat potekalo na kakšnem drugem kamnu ali skali. Na slovenski staroverski izvor samega obreda kažejo številne njegove sestavine, kot so trikratna objezda, prisotnost marogastega črno-belega bika in konja, pitje žive vode iz klobuka ter kresovanje. Kasneje so bile v obred vključene sestavine krščanstva, njegovi predkrščanski elementi pa so se kljub temu ohranili.

Knežji kamen je po svojem izvoru glavič rimskega stebra iz ruševin noriškega mesta Virunum, in je prvotno stal v bližini karantanskega središča, Krnskega gradu. Ostanki oziroma izkopanine Virunuma so zelo slabo označene, vendar jih je mogoče videti na levi strani glavne ceste, ki vodi od Celovca proti Št. Vidu. Znamenje slovenske samobitnosti, starožitnosti in slovenske državnosti – Knežji kamen, se je pozneje nahajalo na Gosposvetskem polju, s starim imenom Svatne med Glanekom in Gospo sveto. Kasneje so ga Avstrijci od tam odstranili in ga najprej prenesli v Deželni muzej v Celovcu, od tam pa so ga v 21. stoletju prestavili v Koroško deželno hišo in nazadnje v Dvorano grbov deželnega dvorca.

Knežji kamen predstavlja znamenje boga, ki izhaja iz staroverskega izročila Slovencev, hkrati pa ni bil v nasprotju niti s krščansko vero in zato se je kot takšen ohranil še nekaj stoletij po prihodu krščanstva med Slovence. Sleherni vladar karantanskih Slovencev se je bil dolžan ustoličiti na Knežjem kamnu in simbolično sprejeti oblast iz rok slovenskega ljudstva. Obred pri katerem na Knežjem kamnu sedi kmet ustoličevalec, ki v slovenskem jeziku sprejema in sprašuje novega vojvodo v imenu ljudstva – deželanov, je pritegnil pozornost francoskega pravnika Jeana Bodina, ki je prvi razvil teorijo o politični vrhovnosti ljudstva in jo objavil v svoji knjigi Les Six Livres de la Republique, ki je izšla v Parizu leta 1576. V njej je zapisal, da slovenski karantanski obred Ustoličevanja nima para na vsem svetu.

Natančno dvesto let po Bodinovi Ljudovladi, je leta 1776  Thomas Jefferson napisal Deklaracijo o neodvisnosti(Declaration of Independence), ki je postala temeljna listina neodvisnosti Združenih držav Amerike in splošnih človekovih pravic. Listina razglaša, da so vsi ljudje enaki in imajo enake pravice, vlada pa je v službi ljudi, ne njihov vladar – tiran. Jefferson je v svoji Deklaraciji pravzaprav zapisal le to, česar so se nekaj sto let prej že dobro zavedali naši slovenski predniki v Karantaniji, ko so sami izvolili svojega voditelja – vladarja, ki je ob ustoličenju prisegel njim in ne oni njemu, kot je bilo takrat v navadi drugod po Evropi. Da je Thomas Jefferson “očitno videl v pradavnem ustoličevanju karantanskega vojvoda pravno osnovo in potrditev kontraktualne teorije, na kateri je utemeljil zahtevo po neodvisnosti Združenih držav«, je znanstveno dokazal profesor dr. Josip Felicijan. Odkril je Jeffersonov primerek izvoda knjige Jeana Bodina in našel inicialke imena avtorja Deklaracije prav na strani, ki govori o slovenskem karantanskem Ustoličevanju.

Zadnji ki je bil ustoličen na tradicionalni način je bil nadvojvod Ernest Železni leta 1414. Čeprav je oblast že pred tem postala dedna in ne več ljudovladna (izbrana od ljudstva), kar je nedvomno precejšen korak nazaj, pa je slovensko ljudstvo še vedno vztrajalo pri svojem starodavnem izročilu podelitve oblasti novemu vladarju. Zato je sin Ernesta Železnega, cesar Friderik III., leta 1443 prosil koroške deželne stanove, da so mu spregledali preobleko v kmeta, ki se mu kot cesarju ni več zdela primerna. Deželni stanovi so mu ugodili in nato je sprejel njihov poklon ter zaprisegel, da hoče spoštovati pravice slovenske dežele in ljudstva. Šele s tem dejanjem je dokončno prejel izvršno oblast. Tako so, čeprav ne več na Knežjem kamnu, storili tudi drugi vladarji za njim, ali osebno, ali pa po svojih zakonitih zastopnikih, vse do cesarja Karla VI., leta 1728.