Zedinjena Slovenija 1848

V veliki pomladi narodov leta 1848, so slovenski izobraženci javno postavili slovenske narodnopolitične zahteve oziroma zastavili sodobni slovenski narodnopolitični program.

Ta politični program se je imenoval Zedinjena Slovenija in je namesto razdrobljenosti na dežele Krajnsko, Štajersko, Primorje in Koroško zahteval skupno Kraljestvo Slovenijo, v okviru Avstrijskega cesarstva, enakopravnost slovenskega jezika v javnosti, ter jasno nasprotoval načrtovani združitvi takratne Habsburške monarhije z Nemškim cesarstvom v Združeno Nemčijo.

Vendar pa tudi ta politični program z imenom Zedinjena Slovenija ni zajemal celotnega slovenskega narodnega ozemlja tistega časa. Ni zaobsegel Slovencev v Beneški Sloveniji in Reziji, prav tako pa tudi ne Slovencev v Ogrskem kraljestvu (v Porabju, Prekmurju, Medmurju in Bezjaški Sloveniji). Vse to kaže na pomanjkljivo vedenje o razširjenosti slovenskega naroda celo med takratnimi narodno zavednimi slovenskimi izobraženci.

Prvi je o bistvu Zedinjene Slovenije pisal koroški Slovenec, celovški stolni kaplan in narodni buditelj Matija Majar Zilski. V svojem članku Slava Bogu v višavah in na zemlji mir ljudem dobrega srca, ki je izšel 29. sušca 1948 v Novicah, je Majar zapisal tudi naj vsak »v svoji deželi živi, kakor mu je drago in ljubo (Nemec po nemško, Italijan po italijansko, Oger po ogrsko, Slovenec po slovensko)«. Matija Majar Zilski je v začetku malega travna istega leta, poslal peticijo cesarju, v kateri se je zavzel za združitev Slovencev v posebno samoupravno telo z lastnim deželnim zborom.

zslo001

Dunajski Slovenci so 29. sušca 1848 poslali posebno poslanico deželnim stanovom dežele Krajnske, saj so pričakovali, da bodo oni prevzeli vodstvo slovenskega narodnega gibanja. 7. malega travna je na Dunaj odšla delegacija krajnskih stanov, v kateri je bil tudi Janez Plavež (Bleiweis). Dunajski Slovenci in krajnska delegacija so se večkrat sestali med 9. in 14. malim travnom in takrat je bilo tudi sklenjeno, da Janez Plavež predstavi program Zedinjene Slovenije nadvojvodu Janezu Habsburškemu. Širši slovenski javnosti so namenili javni poziv z naslovom Mili bratje slovenski!, ki je bil objavljen 12. malega travna v Novicah.

Dne 16. malega travna 1848 je bila v takratni štajerski prestolnici Gradcu ustanovljena Slovenija – narodno in politično društvo štajerskih Slovencev. Na dan ustanovitve je med graškimi Slovenci pričel krožiti osnutek peticije z zahtevo po združitvi Slovencev in lastnim deželnim zborom. Še natančneje so program Zedinjene Slovenije opredelili Slovenci na Dunaju. Dne 20. malega travna 1848, so v ustanovnem razglasu dunajskega društva Slovenija zahtevali, »da se politiško razkropljeni narod Slovencov na Krajnskim, Štajerskim, Primorskim in Koroškim, kakor jeden narod v eno kraljestvo z imenom Slovenija zedini«.

Tri ključne točke programa Zedinjene Slovenije (ustanovitev Slovenije, priznanje slovenščine, ter nasprotovanje vključitvi v Nemško cesarstvo) so podpisovali v obliki peticije. Do danes se nam je ohranilo 51 podpisanih pol, kar dokazuje, da je program vendarle dobil množično podporo. Podpisano peticijo so predložili avstrijskemu parlamentu, vendar je bil ta zaradi madžarske vstaje, preden jo je obravnaval, žal razpuščen.

V obdobju zahtev za realizacijo slovenskega modernega narodno-političnega programa Zedinjene Slovenije, se je predvsem okrepilo delovanje na kulturnem področju. Dne 4. malega srpana 1848 je pričel izhajati prvi slovenski politični list Slovenija, ki je izhajal dvakrat tedensko v Ljubljani. Njegov urednik je bil Matej Cigale, program lista pa je bil oprt na politični program Zedinjene Slovenije. V tistem obdobju smo Slovenci, enako kot tudi drugi tedanji narodi, dobili svoji narodno-politični oziroma državni znamenji – zastavo in himno.

Delegacija krajnskih deželnih stanov, naj bi na Dunaj prvič prispela z belo-modro-rdečo zastavo meseca sušca 1848. Zatem so slovenski študentje na Dunaju, pa tudi v Gradcu, to belo-modro-rdečo zastavo prevzeli kot simbol slovenskega naroda in hkrati tudi simbol boja za Zedinjeno Slovenijo. Dne 11. velikega travna 1848, so v Ljubljano z Dunaja prispeli Lovro Toman in njegovi tovariši, ki so v gostilni pri Zlati zvezdi, na današnji Wolfovi 8, izobesili belo-modro-rdečo tribarvnico. Zaradi tega je prišlo do spora, saj so krajnski Nemci trdili, da so deželne barve rumeno-modre in ne belo-modre, med tem ko so Slovenci zagovarjali belo-modro-rdečo barvo. Dunajsko ministrstvo je zato z odlokom z dne 23. 9. 1848 odločilo, da so krajnske deželne barve belo-modro-rdeča. Krajnski stanovi so bili o tem obveščeni 29. 9. 1848, dne 1. 10. 1848, pa so to novico v Ljubljani proslavljali z baklami in veselicami.

V tem obdobju smo Slovenci dobili tudi svoj prvi zemljevid  z imenom Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin. Izdelal in na svitlo dal ga je Peter Kozler (1824-1879), domoljub,  pravnik, geograf, politik in eden najbogatejših industrialcev na Krajnskem. Izrednega pomena je njegovo raziskovanje praktičnih možnosti nastanka in obsega Kraljestva Slovenije z lastnim deželnim zborom. Preučil je razširjenost Slovencev v Istri in Kvarnerju, na Goriškem, Beneškem, Koroškem, Štajerskem in Ogrskem ter nato izdal Zemljovid Slovenske dežele in pokrajin.

kozlerjev_zemljovid_1864

Na njem je vrisal slovensko etnično mejo in jo utemeljil v spremni knjižici Kratek slovenski zemljopis in pregled politične in pravosodne razdelitve Ilirskega kraljestva in Štajerskega vojvodstva s pridanim slovenskim in nemškim imenikom mest, tergov, krajev i.t.d. Knjižica z uvodom iz leta 1852 in z letnico tiska 1854 vsebuje geografski opis pokrajin in statistične podatke ter narodopisno poglavje, v katerem je podrobno opisana in utemeljena na zemljevidu zarisana slovenska jezikovna meja. Kozlerjev Zemljovid je bil leta 1852 prepovedan, ker naj bi prikazoval neobstoječo politično tvorbo (Kraljestvo Slovenija), prav tako pa sta bili sporni tudi  slovenska toponomija (prvič uporabljena na kakem zemljevidu) ter zarisane jezikovne meje, do katerih je v tistem času večinsko segala slovenska govorica. Proti Petru Kozlerju so zato uvedli sodno preiskavo pred vojaškim sodiščem, iz katere pa se je srečno izvlekel.

naprej_zastava_slave1

Himno smo Slovenci dobili 12 let po prvi predstavitvi programa Zedinjene Slovenije. Pesem Naprej! ali Naprej zastava slave je postala prva slovenska himna. Njena avtorja sta Simon Jenko – besedilo in Davorin Jenko – glasba. Pesem je bila uglasbena 16. 5. 1860. Naprej zastava slave je bila pozneje v Kraljevini SHS oz. Jugoslaviji del državne himne in je veljala za slovensko himno vse do druge polovice osemdesetih let 20. stoletja.

Z Bachovim absolutizmom leta 1851 so bile politične želje Slovencev potlačene in izvedba političnega programa Zedinjene Slovenije onemogočena. Kljub temu je program Zedinjene Slovenije ostal skupni slovenski politični program in se je krepil v taborskem gibanju v letih 1868-1871.

 

Zedinjena Slovenija 1868-1871

Slovenski tabori zanesljivo sodijo med najpomembnejše in najbolj pozitivne dogodke v celotni slovenski zgodovini. Slovenski narod se je na tedanjih taborih plebiscitarno odločil za združitev slovenskega narodnega ozemlja v Zedinjeno Slovenijo in s tem množično podprl slovenski narodno-politični program iz leta 1848.

»Osrednja točka taborov so bili govori, v katerih so se narodni voditelji in poslanci zavzemali za Zedinjeno Slovenijo. Govore na taborih so spremljale resolucije, zahteve po Zedinjeni Sloveniji, po uvedbi slovenščine v urade in šole, po ustanovitvi strokovnih, zlasti kmetijskih šol, univerze in podobno …«

Skupaj je bilo med leti 1868 in 1871 na takratnem slovenskem ozemlju organiziranih 18 taborov. Pet taborov je bilo na Štajerskem, štirje na Goriškem, štirje na Krajnskem, trije na Koroškem in dva v Istri. Prav v Istri je bil nekaj let kasneje, leta 1878, v Dolini pri Trstu še 19. tabor, ki pa ga običajno ne prištevamo k taborskemu gibanju, ker je bil osamljen primer po nekaj letnem premoru, po uradni prepovedi taborov.

V povprečju se je taborov po nižjih podatkih udeležilo 8.300, po višjih pa 9.361 taboritov. Podatki o skupni udeležbi na vseh taborih pa znašajo med 150.000 in 170.000 taboritov. Ne glede na to, ali upoštevamo nižji, ali višji podatek, ali pa nekaj vmes, gre za izjemno visoko število udeležencev – taboritov. Če upoštevamo podatek, da je bilo okrog leta 1860 v avstrijskem delu monarhije približno 1,1 do 1,2 milijona Slovencev, pomeni to, da se je taborov udeležilo okrog 15 odstotkov takrat živečih Slovencev. Danes bi to pomenilo približno 270.000 Slovencev. Vsi ti so javno podprli zahtevo po Zedinjeni Sloveniji!

Tabori pomenijo višek politične aktivnosti in zavzetosti slovenskega naroda ter hkrati višek politične ideje oziroma programa Zedinjene Slovenije. Žal v obdobju taborskega gibanja ni prišlo do vseslovenskega odbora, ali organizacije, ki bi povezovala in načrtovala aktivnosti v zvezi s tabori, kar je nedvomno največja pomanjkljivost tega sicer, za slovenski narod bleščečega političnega obdobja, ki pa prav zato ni dalo takšnih rezultatov, kot bi jih lahko pričakovali sicer.

Po prepovedi taborov, (prepovedala jih je Hohenwartova avstrijska vlada, leta 1871), je prišlo do razdora med »klerikalci« na eni in »liberalci« na drugi strani, s čimer je bil vzpon slovenskega narodnega gibanja zaustavljen in zatrtTo dejstvo predstavlja začetek ideoloških delitev Slovencev na t.i. leve in t.i. desne, ki je prišla do svojega vrhunca sedemdeset let pozneje v obliki državljanske vojne in žal traja še danes. Prepovedi taborov za Zedinjeno Slovenijo je sledilo skoraj petdeset let najhujšega nemško-nacionalnega pritiska, podprtega z organizirano vladno dejavnostjo. Slovenski poslanci v avstrijskem parlamentu so se zadovoljevali z manjšimi koncesijami, predvsem pa trošili moči z »medstrankarskimi razprtijami« in niso več nastopali s programom Zedinjene Slovenije. Med slovenskimi narodnimi množicami je zato vse bolj raslo nezadovoljstvo in odpor do njihove politike, ki so ga le še povečevale slabe socialne in gospodarske razmere, v katerih se je iz Slovenije izselilo več deset, celo sto tisoč mladih Slovencev, katerih večina se je nato »utopila« v širnem svetu.

Zedinjena Slovenija 1917-1920

»Podpisani poslanci, združeni v Jugoslovanskem klubu, izjavljajo, da zahtevajo na temelju naravnega načela in hrvaškega državnega prava, naj se vsa ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi, zedinijo pod žezlom habsburško – lotarinške dinastije v samostojno državno telo, ki bodi prosto vsakega narodnega gospostva tujcev  in zgrajeno na demokratičnem temelju. Za uresničevanje te zahteve svojega enotnega naroda se bodo zavzeli z vso silo. S tem pridržkom se bodo podpisani udeleževali parlamentarnega dela.« (besedilo Majniške deklaracije, ki jo je dne 30. 5. 1917 poslanec Anton Korošec prebral v Dunajskem parlamentu)

Majniška deklaracija iz leta 1917 je posebej zanimiva zato, ker se sklicuje na zedinjenje na podlagi »naravnega načela in hrvatskega državnega prava«, pri čemer njeni sestavljalci očitno niso vedeli, da hrvaško državno pravo dejansko temelji na slovenskem državnem pravu panonskih Slovencev ali Bezjakov.

Časnik Slovenec je 2. velikega srpana 1917 pozval Nemce, naj se odrečejo mejam kronovin in zapisal, da morajo narodi danes sami odločati o svoji prihodnosti. Slovenska prihodnost je le Zedinjena Slovenija v jugoslovanski skupnosti.

Odziv na Majniško deklaracijo je bil v slovenskih deželah zelo velik, še posebej v obdobju med rožnikom in kimavcem 1917. Deklaracijsko gibanje je zajelo celoten slovenski prostor v avstrijski državni polovici. Značilne so izjave posameznih občinskih odborov za Majniško deklaracijo, zbiranje množičnih osebnih in društvenih podpisov ter prirejanje velikih ljudskih shodov in taborov v podporo deklaraciji. Deklaracijo je podprlo 507 občin (brez občin v Prekmurju) in občinskih odborov, zbranih pa je bilo približno 150.000 podpisovPosebej je bilo zbranih še 200.000 podpisov žena in deklet, ki jih je Franja Tavčarjeva, žena ljubljanskega župana, na velikem deklaracijskem shodu 24. marca 1918 v Ljubljani slovesno izročila predsedniku Jugoslovanskega kluba Korošcu.

Dne 29. vinotoka 1918, je bila razglašena slovenska samostojnost v zedinjeni Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je predstavljala praktično uresničitev programa Zedinjena Slovenija. Žal pa je bila Zedinjena Slovenija iz leta 1918 hudo okrnjena, saj je skoraj 40% slovenskega narodnega ozemlja ostalo v tujih državah (Italiji, Avstriji, Madžarski) poleg tega pa je bila kmalu okrnjena tudi dejanska suverenost slovenskega naroda v Kraljevini SHS ter poznejši Kraljevini Jugoslaviji.

 Zedinjena Slovenija 1941-1945

Po razkosanju Slovenije med štiri okupatorje (Nemški nacistični rajh, fašistična Italija, fašistična Madžarska in fašistična ND Hrvatska), sta se med Slovenci oblikovala dva med seboj sovražna tabora (revolucionarno-komunistični in protirevolucionarno-protikomunistični), ki sta oba razvila podoben narodnopolitični program – Zedinjeno Slovenijo.

Revolucionarno-komunistični tabor je v Geslih našega osvobodilnega boja izpostavil pravico do samoodločbe vštevši pravico do odcepitve ter osvoboditev in združitev razkosanega slovenskega naroda, vštevši koroške in primorske Slovence. Dne 21. grudna 1941 je bila temeljnim programskim točkam OF, ki veljajo za program OF, dodana točka, ki je izrecno poudarjala, da bo po narodni osvoboditvi o notranji ureditvi Zedinjene Slovenije in o svojih zunanjih odnosih odločil slovenski narod sam.

Tudi protirevolucionarno-protikomunistični tabor (z banom Natlačenom na čelu) se je najkasneje meseca kimavca/septembra 1941, zavzemal za federativno Jugoslavijo, katere del naj bo Zedinjena Slovenija.

Nazadnje smo Slovenci v močno okrnjeni obliki (čeprav so naši vojaki osvobodili skoraj celotno ozemlje Zedinjene Slovenije), le delno realizirali program Zedinjene Slovenije leta 1945, ko smo si izborili Ljudsko republiko Slovenijo v okviru Federativne Ljudske Republike Jugoslavije.

Zedinjena Slovenija je torej bila med 2. svetovno vojno skupna obema sprtima in sovražnima stranema, v boj zanjo pa so vsaj na deklarativni ravni odhajali tako partizani, kot tudi domobranci.

Zedinjena Slovenija 1990

V povojni SFRJ ideja Zedinjene Slovenije ni bila dovoljena v političnem smislu, kajti jugoslovanski režim je tovrstne ideje razumel kot nacionalistične in separatistične, zato se je pojmovanje Zedinjene Slovenije preneslo na skupni slovenski kulturni prostor – prostor Socialistične Republike Slovenije in področij sosednjih držav kjer še danes prebivajo Slovenci.

Leta 1990 se je ideja Zedinjene Slovenije znova oblikovala tudi v političnem smislu, kot izraz neodvisne in samostojne slovenske države. Ideja je najbolj prišla do izraza na plebiscitu, 23. 12. 1990, ko so slovenski volilci odločali o tem »Ali naj Republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država?«. Kar 95 odstotkov udeležencev plebiscita in 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev, je tedaj glasovalo za Samostojno in neodvisno državo Republiko Slovenijo, s čimer je bila doseženo največje javno izraženo politično zedinjenje Slovencev v zadnjih stoletjih naše zgodovine, s tem pa so nastali tudi pogoji za dokončno realizacijo zgodovinskega programa Zedinjene Slovenije.