Da lahko razumemo, kako so naši predniki lahko živeli v vladavini ljudstva – ljudovladi, jih moramo najprej poznati. Pri tem se je potrebno soočiti z dejstvom, da zgodovino pišejo zmagovalci, in da je ideja med zatiranim ljudstvom bolj nevarna, kot pa orožje samo. Ko ti dve dejstvi povežemo, nam postane jasno, zakaj večini hierarhično nastavljenih političnih sistemov, ideja svobodne ljudovlade ni všeč oziroma zanje predstavlja težavo. Zato si tukaj preberite o vaših prednikih Slovenih, da boste razumeli družbeno okolje v katerem je lahko ljudovlada uspevala.

“Slovenska ljudovlada je bila v začetku srednjega veka družba svobodnih, neodvisnih in enakopravnih ljudi, ki so živeli v medsebojnem bratstvu ter predvsem v tesnem sožitju z materjo naravo. Zaradi svojega družinskega ali stanovskega porekla nihče ni bil več ali manj vreden oziroma nadrejen ali podrejen komurkoli. V skladu z njo je izvirni suveren sleherni posameznik, ki se rodi svoboden in tudi skupnost svobodnih ljudi – ljudstvo, ki ima pravico, da izmed sebe izbere svojega vodjo oz. vladarja, ter s pogodbo nanj prenese izvrševanje svoje izvorne pravice. (Zbornik: Mir, Svoboda, Zmaga, Maribor, 2016)”

Podatki glede ljudovlade so bili prisotni med renesančnimi krogi, kjer je bilo znanje o tem še “sveže”. Tako je francoski pravnik, zgodovinar, ekonomist, filozof, državnik, humanist, demonolog, itd., Jean Bodin (1530-1596), v svojem znamenitem delu Šest knjig ljudovlade zapisal »NIČESAR NI, KAR BI BILO MOGOČE PRIMERJATI Z OBIČAJEM, KI JE BIL V NAVADI V KARANTANIJI« (BODIN, J.: Lex Six Livres de la Republique, Pariz, 1576, str. 129).

V virih, ki omenjajo Institutio Sclavenica, Slavica lex in consuetudinem Sclavorum (beri Slovenska pravda ter Slovenska navada), in so zapisani okrog leta 1.000, je razvidno, da sta nosilec suverenosti ljudstvo in posameznik. Te pravice pripadajo obema nosilcema po naravni pravdi, in tako segajo daleč v preteklost. Ta slovenski izvirni in starodavni družbeni sistem je bil v tistem času že napaden s strani fevdalizma in institucionalne Cerkve ali religije.

Poglejmo katere pravice, ki sodijo med naravno pravdo, je imel svoboden človek tistega časa:

  • pravica do nošenja orožja,
  • pravica do osebne lastnine (pravica do lastnega doma, pravica do dedovanja osebne lastnine),
  • pravica do vzgoje otrok,
  • pravica do souporabe skupne nerazdelne zasebne (družbene) lastnine, ki vsebuje:
  • pravica do uporabe skupnega zemljišča in gozda (še danes je v rabi izraz gmajna),
  • pravica do lova in ribolova,
  • pravica do kmetovanja (pravica do obdelovanja skupnih zemljišč – poljedelstvo, in pravica do paše živine na skupnih pašnikih – živinoreja),
  • pravica do uporabe vode oz. vodnih virov,
  • pravica do sodelovanja in soodločanja v srenji ali soseski,
  • pravica do udeležbe, nastopanja in glasovanja na večah oz. zborovanjih na vseh družbenih ravneh,
  • volilna pravica (voliti in biti voljen),
  • pravica do kramole,
  • pravica do obrambe,
  • pravica do svobodnega verovanja.